Lep jesenski vikend, je bil idealen za naš tradicionalni jesenski tabor. V petek 25. oktobra popoldne so Luka, David, Florjan, Vid, Matjaž in Patrik odrinili proti primorskemu Ospu. Prvi dan smo plezali v Osapski luknji, kjer smo seveda potegnili do teme. Florjan je vpel svojo prvo 6c in to na flash. Luka in David sta se preizkušala v Trojanskem konju 7c+, mlajši pa so plezali smeri do 6a+.
V soboto so se našim hrabrim plezalcem pridružili še štirje in sicer: Vid Košiček, naš pisec nekaterih poročil, David Hožič, naš šaljivec in dve dekleti Klaudija in Teja, ki sta s svojo prisotnostjo polepšali tabor vsem pripadnikom moškega spola. Spomini na njun prvi tabor so se zagotovo zapečatili v njune misli. Naši hrabri plezalci so se že takoj razdelili v 2 skupini. V eni so bili David Meglič, Florjan Pušavec, Luka Uranič, in Janko D., ki so šli plezat v Buzetski kanjon, Vid Košiček, Klaudija Rakovec, David Hožič, Teja Roblek, Vid, Patrik Matjaž in Luka Zazvonil pa so odšli v Kamena vrata. Tam smo uživali, švicali in se borili s smermi, hrabro kot Don Kihot z ognjenimi in pregnanimi zmaji. Vid Košiček je na flash preplezal 6c, ter smer Bruspajser 6b, katero so uspešno preplezali tudi Klaudija, Teja in David H. Na žalost so nas konec dneva zapustili osebki mlajše generacije Vid, Patrik in Matjaž, ki je bil prvič na taboru in si ga je zagotovo dodobra zapomnil. Po mesarskem klanju so se naši junaki zbrali in se odločili, da so lačni.
Ker so naši plezalci uglajeni in fini gospodje in gospe, so se odločili, da za njih Mcdonalds ni dovolj. Zato so zašli med fine ljudi v restavracijo San Servolo. Tam so se dodobra nasitili nabodal in hamburgerjev in drugih dobrot, kot na primer solate s paradižnikom. Seveda je prišlo tudi do nevšečnosti. Kar lahko povem je le to, da je bila Hožičeva najbolj fina gucci majica polita z pol litra misteriozne omakce. Seveda to ni nič, kar ne bi bilo popravljivo z malo krompirčka. Še ena komplikacija se je pa pripetila s strani natakarjev. Le te niso hoteli omogočiti, da bi vsak plačal zase. Nekaj časa smo se grdo gledali, potem pa smo jih s svojim diplomatskim govorom prepričali, da nam omogočijo ločena plačila. Seveda tega večera še z daleč ni konec.
V apartmaju smo se udobno namestili, nato pa odpravili do morja. Tam se je zgodil požar. K sreči ga je našim junakom uspelo udomačiti v ogenj, kateri je žgal še dolgo v noč. V pogodbi z ognjem je pisalo, da če se bo ogenj udomačil, mu prinesemo celo drevo. Seveda to za naše junake ni bil noben problem. Šli so v gozd, kjer so se potikale divje svinje in izruvali veliko drevo, katero bi zadovoljilo vse potrebe ognja. Potem smo se odločili zobati češnje z morskimi psi. Še prej pa, da bo dokončana vojska, sta šla Vid in Hožič po srednjeveške oklepe in kopalke. Na poti do avta sta zaslišala lomljenje vej po gozdu. Najprej sta mislila da imata prisluhe, a v tretjo, ko se je zašlišalo lomljenje vej sta že oba marljivo, s srcema v hlačah, tekla s polno hitrostjo. Ko sta prišla nazaj so nekateri že bili bitko v vodah in zmagovali. Boj med našimi junaki in morskimi psi je bil kot boj med dvema hrabrima levoma za položaj kralja živali. Obe skupini sta napadali z dejstvi, a na koncu so predsedniško debato zmagali naši junaki, ki so s svojim diplomatskim jezikom spravili morske pse na kolena. Ker smo postali glavni na obali so to opazili tudi ribiči na morju, ki so nam poslali pozdrav. Ker je bilo že pozno in je bil pred nami še en dan plezanja smo se počasi odpravili spat. To res ni bilo težko, saj smo v trenutku vsi zaspali.
Ker smo se zbudili pozno smo se morali hitro obrniti, da bi imeli kaj od dneva. Minil je še en dan plezanja, še en dan bitke s smermi in še en dan, no, večer, plezanja s čelkami. Na koncu nismo bili dovolj zbiti, zato smo šli delat vzgibe na krimpih smeri. To nas je natürlich izmučilo, zategadelj smo se ustavili še v restavraciji Avio pub. Tam nismo imeli problemov s postrežbo, plačevanjem računov in umazanimi majicami. Sedaj se peljemo domov in jaz vam pišem to poročilo, katero je tudi delno izmišljeno zaradi napetosti zgodbe. Ker nimam nič več pametnega za napisat sem se tukaj odločil, da poročilo končam. Adidadidoris Vid Mozzartini (Košiček).
V apartmaju smo se udobno namestili, nato pa odpravili do morja. Tam se je zgodil požar. K sreči ga je našim junakom uspelo udomačiti v ogenj, kateri je žgal še dolgo v noč. V pogodbi z ognjem je pisalo, da če se bo ogenj udomačil, mu prinesemo celo drevo. Seveda to za naše junake ni bil noben problem. Šli so v gozd, kjer so se potikale divje svinje in izruvali veliko drevo, katero bi zadovoljilo vse potrebe ognja. Potem smo se odločili zobati češnje z morskimi psi. Še prej pa, da bo dokončana vojska, sta šla Vid in Hožič po srednjeveške oklepe in kopalke. Na poti do avta sta zaslišala lomljenje vej po gozdu. Najprej sta mislila da imata prisluhe, a v tretjo, ko se je zašlišalo lomljenje vej sta že oba marljivo, s srcema v hlačah, tekla s polno hitrostjo. Ko sta prišla nazaj so nekateri že bili bitko v vodah in zmagovali. Boj med našimi junaki in morskimi psi je bil kot boj med dvema hrabrima levoma za položaj kralja živali. Obe skupini sta napadali z dejstvi, a na koncu so predsedniško debato zmagali naši junaki, ki so s svojim diplomatskim jezikom spravili morske pse na kolena. Ker smo postali glavni na obali so to opazili tudi ribiči na morju, ki so nam poslali pozdrav. Ker je bilo že pozno in je bil pred nami še en dan plezanja smo se počasi odpravili spat. To res ni bilo težko, saj smo v trenutku vsi zaspali.
Ker smo se zbudili pozno smo se morali hitro obrniti, da bi imeli kaj od dneva. Minil je še en dan plezanja, še en dan bitke s smermi in še en dan, no, večer, plezanja s čelkami. Na koncu nismo bili dovolj zbiti, zato smo šli delat vzgibe na krimpih smeri. To nas je natürlich izmučilo, zategadelj smo se ustavili še v restavraciji Avio pub. Tam nismo imeli problemov s postrežbo, plačevanjem računov in umazanimi majicami. Sedaj se peljemo domov in jaz vam pišem to poročilo, katero je tudi delno izmišljeno zaradi napetosti zgodbe. Ker nimam nič več pametnega za napisat sem se tukaj odločil, da poročilo končam. Adidadidoris Vid Mozzartini (Košiček).
Vse slike si lahko pogledate na tej povezavi.
Add Comment