V torek 25. aprila smo se odpravili na težko pričakovani tridnevni plezalni tabor. Polni energije smo se odpravili proti Ospu. Plezali smo v sektorju babna, v katerem se nam je pridružila psica Shiva, ki je nekako izgubila rep. Vreme je bilo ravno pravšnje, saj ni bilo pretoplo in ni deževalo. Plezali smo v smereh 3, 4a, 4b, 5a, nekateri tudi 6a, b in c. Jaz in Nell sva se prvič preizkusila v plezanju v naravi. Bilo je nad pričakovanji. Ko smo vsi odplezali kot smo hoteli, smo se odpravili na Hrvaško proti “domu”. A dohitela nas je lakota in smo se sproti ustavili na pici v piceriji Ježić. Domov smo prišli pozno, tam smo se hecali kako morajo “danes” ostali v šolo. Vsem se je bledlo in odšli smo spat, v upanju na lažji naslednji dan. A žal ni bilo tako. Drugi dan smo se najprej zgražali nad obupno sinhroniziranimi risankami. Nato smo se borili s težjimi smermi v plezališču Limski kanal sektor Šimje, ki je skrit globoko proti vrhu Limskega kanala. Tam smo plezali v smereh s težavnostjo 4a do 6c, a Luka Uranič je šel čez vse limite in na flash stisnil prvo 7a. Imeli smo srečo z vremenom, saj je že enkrat kazalo, da bo deževalo. Sporočamo Ostermanu, da smo za večerjo jedli ribe, ki smo jih ujeli v ribniku, blizu izstopa iz Limskega kanala. Z veliko motivacije nam je uspelo zakuriti ogenj, na katerem smo spekli še čevape, piščančja nabodala in druge dobrote. Mojster žara sporoča: skrivnost bodal na žaru je limonin olupek. Neža in Pina sta pomili posodo, šli spat in v trpljenju čakali na zadnji plezalni dan. Med spanjem sta imeli more krikov plezalcev, ki so padali, saj smo vsi ostali šli tlačit kavč in gledat Plezalski film (Reel rock 11 – tam so prikazani tudi več desetmetrski padci, ki so odmevali po vsem apartmaju). Novinci smo dobili majice, na katere smo likali logotipe – Zmigi se! ter naša imena. V četrtek zgodaj zjutraj je Gaber kljub dežju in toči šel teč po printer v kombi. Ovire kot so: dež, trava, in vrata je premagoval kakor šampion. To vse za svojo novo majico. Ko je prišel nazaj se je ulegel in zaspal. Ker je deževalo se je pojavilo zelo težko vprašanje, umetni ali naravni grifi. Plohe so nas zrealizirale in odgovor je bil precej očiten. Odpravili smo se v Plus climbing center Koper, kjer smo pristali na šmirgel grifih. Bilo je fenomenalno, vsi smo se kljub Lukovem nenehnem prigovarjanju “fantje, počasi bo treba” zapodili v balvane kot svinje v buče. V dveh urah smo vsi imeli rožnate prste z žulji za začinek, težke bicepse in polno rit plezanja. Po plezanju sta Pina in Neža dobili avtograme slavnih Slovenskih plezalcev. Drli sta se kot najstnici ko se dotakneta Justina Beberja. Odpravili smo se domov, kjer se ned vožnjo že pol ure ubadam s poročilom. “Borisa itak noben ni marou.”
Z zadnjimi močmi stisnil ta članek samo za vas: Vid Košiček
Vse slike si lahko pogledate v galeriji slik.
Add Comment